ugled in dediščina
Blagovna znamka
in promocija Rimskega vrelca
Promocija Rimskega vrelca se je v drugi polovici 19. stoletja razvila v eno najnaprednejših trženjskih praks na Koroškem. O zdravilnosti vrelca, njegovem naravnem čaru in preprosti urejenosti je že pred letom 1866 pisal nemški pisatelj Friedrich Wilhelm Hackländer, znan po potovanjih v številne države in objavljenih potopisih. Zdravilnost mineralne vode in ponudba zdravilišča sta bili redno predstavljeni v časopisih, v katerih so objavljali oglase, poročila in priporočila zdravnikov. Takšna prisotnost v medijih je pomembno povečala prepoznavnost zdravilišča v regiji in širše. Leta 1887 je bil Rimski vrelec vključen v turistični vodnik Koroške, leta 1899 pa je Južna železnica v svoji publikaciji izpostavila enodnevne izlete do izvira, s čimer je želela privabiti nove obiskovalce. Posebej so poudarjali dostopnost z vlakom in možnost najema izvoščkov, fijakarjev.
Ugled zdravilišča so krepile tudi daljše objave v strokovni literaturi, kot so Carinthia, Bäder Almanach, Ischler Cur-Liste, Dillingers illustrirte Reisezeitung itd., v kateri so Rimski vrelec predstavljali kot kakovostno klimatsko zdravilišče z izjemno mineralno vodo.
Lastniki so hitro razumeli pomen celostne podobe in s tem blagovne znamke Rimskega vrelca. Ohranjene nalepke za steklenice, oglasi in promocijsko gradivo pričajo o premišljenem oblikovanju blagovne znamke. Kosmas Schütz je v devetdesetih letih 19. stoletja uvedel zaščitni znak zdravilišča – planiko, ki je simbolizirala čistost, pogum in alpsko identiteto. Planika je postala prepoznaven znak Rimskega vrelca in pomemben del njegove trženjske zgodbe, ki je združevala naravno dediščino, zdravilnost in privlačnost gorskega okolja.