ugled in dediščina
Kotuljska slatina na cesarskem dvoru
Mineralna voda iz Rimskega vrelca je veljala za eno najboljših namiznih vod na Koroškem in je kmalu presegla lokalne okvire. Prodajali so jo v Celovcu, Velikovcu, Borovljah, Gradcu, Ljubljani, Kranju, Logatcu in drugje, stregli pa so jo tudi v restavracijah na Dunaju. Zaradi zdravilnih lastnosti je bila cenjena na cesarskem dvoru Franca Jožefa, izvozili pa so jo celo v Južno Ameriko. Slatino so polnili v pollitrske steklenice in jih pošiljali v zabojih po 25, 50 ali 70 steklenic, najpogosteje po železnici s postaje Prevalje. Cena steklenice je znašala 18 krajcarjev.
Konec 19. stoletja je prodaja mineralnih vod na Koroškem močno narasla. Leta 1896 je bilo distribuiranih več kot 600.000 steklenic, leto pozneje še več. Rimski vrelec je prispeval okoli 80.000 steklenic, izvir Preblau v Labotski dolini pa več kot 450.000. Do leta 1899 je Rimski vrelec povečal proizvodnjo na 92.000 steklenic, kar pomeni približno 46.000 litrov vode letno. O njeni priljubljenosti pričajo tudi pisma uporabnikov: zdravniki so jo priporočali pri boleznih dihal in prebavil, rudniški delavec z Leš je poročal o popolnem okrevanju, ruski dvorni svetovalec pa jo je označil za najboljšo naravno slatino in naročil pošiljko kot brzovozno blago. Voda je tako postala prepoznaven izdelek, ki je ugled Rimskega vrelca zanesel daleč prek meja Mežiške doline.
