voda in zdravje
Primerjave kotuljske slatine z znanimi evropskimi vrelci
Kotuljsko slatino so pogosto primerjali z uveljavljenimi evropskimi vrelci, kot so Stahlbrunn blizu Gleichenberga na Avstrijskem Štajerskem ter Giesshübl in Wildungen v Nemčiji, ki sta znana po balneoterapiji. Voda Rimskega vrelca je bila opredeljena kot hidrogenkarbonatna kislica brez žveplovih spojin, z značilnim okusom in visoko vsebnostjo proste ogljikove kisline. V preteklosti je izvir vseboval vodikov sulfid.
Kosmas Schütz je izvir zaščitil pred površinskimi vodami in odpravil vonj po žveplu, kar je zagotovilo stabilnost in čistost vode. Konec 19. stoletja je Rimski vrelec prejel tudi priznanja za kakovost vode in letovišča.
V 20. stoletju so bile opravljene nove analize, med njimi leta 1972 v Centru za razvoj in raziskovanje mineralnih vod v Mariboru. Voda je bila uvrščena v skupino CaMgNa in opredeljena kot hidrogenkarbonatna kislica z nizko mineralizacijo (2–10 g/kg).
Analize so pokazale povišano vsebnost železa, zato je bila pred polnjenjem potrebna odstranitev presežnega železa. Kljub temu je bila voda v stabilnem karbonatnem ravnotežju in tehnološko nezahtevna za obdelavo. Po senzoričnih lastnostih je bila primerljiva z vodami iz Rogaške Slatine in Radencev ter s tujima vrelcema Wildungen v Nemčiji in Piwniczna na Poljskem. Prijeten okus, svežino in stabilnost je ohranila tudi po daljšem skladiščenju, kar je potrjevalo njeno visoko kakovost.
