ZDRAVILIŠČE SKOZI ČAS
Preobrazbe Rimskega vrelca v 20. stoletju
1918
Aprila 1918, tik pred koncem prve svetovne vojne, je Rimski vrelec prešel v roke nove lastnice Anne Marchiotti (pozneje poročene Nesić) iz Ljubljane, a razmere njegovemu razvoju niso bile naklonjene. V dvajsetih letih je zdravilišče želel odkupiti Rdeči križ Guštanj, da bi na tem mestu uredili bolnišnico, a do prodaje ni prišlo. Rimski vrelec je vnovičen razcvet doživel z izgradnjo lastne elektrarne in posodobitvijo ponudbe v desetletju pred nemško okupacijo. Hotelske prostore so opremili z električno razsvetljavo, letovišče pa je postalo priljubljeno kot poletni počitniški kraj in kot središče zimskih športov in učenja smučanja.
1941 - 1945
Poleti 1941 je nemška oblast premoženje Anne Nesić razglasila za »sovražno« in ga zaplenila. Upravljanje je prevzel Josef Patschnik, kmalu pa ga je nasledil Andreas Keil. Ta je leta 1942 postal tudi lastnik nepremičnine, v kateri so bili do konca leta 1942 nastanjeni Siemensovi delavci, nato so ga ob večjih akcijah naselili sodelavci Gestapa.
Dokument o nemški zaplembi premoženja Anni Nesić leta 1941; Deželni arhiv Celovec.